Oddih v glamping šotoru? Absolutno da!

Poletje se vleče kot ponedeljek brez denarja. Julij je minil, avgust se bliža polovici, mi pa še kar ne vemo kam gremo na morje. Ja, na morje. Ne na potovanje v daljne dežele, ampak na morje, čim bližje. Da se bomo počutili kot doma, da bomo sproščeni. Nikakor ne v industrijski hotel, s ponudbo »all inclusive«, kjer bi se počutil kot sicer simpatična žival iz hleva, ki gre jest in pit kadarkoli, molzejo jo pa tudi skozi. Kaj bi torej? 

V kamp ne gremo, šotor ni za naše punce, je premalo »komot«, pa kobilice pridejo notri. Mogoče pa apartma, tak urejen, čim bližje morju, obvezno s klimo, parkiriščem, wifijem, pa nekje, kjer bo lepa promenada, da se pokažemo. Mogoče, ampak to smo dali že mnogokrat skozi in je nekako zguljeno, nič posebnega. Tako pač je, razvajen sem, priznam.

Tako gledam AirBnB, pa Booking, pa splet in tri dni pred predvidenim odhodom še ni destinacije. Punce me doma že prav grdo gledajo in so mi dale vedeti, da tako pa nikoli več. Vsaj en mesec prej je potrebno vedeti kam gremo. Sodelavci in znanci me sprašujejo: »Kdaj pa greste vi na dopust?« Z nasmeškom odgovarjam: »V soboto, je pa res, da še ne vemo kam…« Če človek v nekaj verjame, se to tudi uresniči. Vedno.

Pa se je tudi tokrat. Kar naenkrat se je pojavila možnost, da gremo v šotor. Ne v navadnega, to res ne bi šlo. V takega, velikega, razkošnega, kot v kakšnem filmu. Sicer je malo pomislekov, vendar bo kar bo. Povrh vsega prestavimo odhod en dan naprej, na petek popoldne. V četrtek pripravimo kovčke in vso »obvezno« opremo. Fotografska je standardna, letos imamo tudi novo pridobitev, SUP. 

V petek zgodaj popoldne znosimo vse stvari k avtu. Namreč vsak dober skladatelj mora vedeti kako bo skladal zadeve, da bo šlo vse v prtljažnik. Naloga ni bila lahka, izkoristiti je potrebno vsako špranjo. Še dobro, da ima naš avto ogromen prtljažnik. Uspelo mi je vse spraviti notri, tako, da sem bil prav ponosen nase. Še zadnje kontrole in odpravili smo se proti sosednji državi. Začetek je bil moker, kajti kmalu smo se zapeljali v močno nevihto in bili veseli, da ni bilo toče. Pa tudi, če bi bila, prava reč, avto je itak že dobil porcijo teden dni nazaj in še ni popravljen. Nekaj lukenj gor ali dol. Na mejnem prehodu Vinica je bilo presenetljivo prazno. Naši in hrvaški policisti so se družno odločili, da nam ne bodo oteževali potovanja. Pohvalno! Seveda je dva kilometra naprej že čakal radar in pomagal k rekordnemu izkupičku hrvaške turistične sezone. Samo ne od mene, prvi moj strošek bo cestnina, ne pa kazen. Je pa revež za mano v svojem veselju, da bo kmalu videl morje, peljal prehitro in neplanirano spoznal čokatega, resnega policista.

Do Biograda na moru smo prispeli kar hitro in se postavili v vrsto za trajekt. Seveda tisto, krajšo, se razume. Simpatična prodajalka vozovnic za trajekt se je konkretno pošalila na moj račun, ker sem najprej napačno povedal starost hčerk. V smehu mi je pribila tako, da sem še PIN od Eurocarda pozabil.
Malo pred mrakom smo prispeli do majhnega kampa in šli pogledat kaj nas čaka. Šotor, kateremu komaj lahko rečemo šotor. Ja, oblika je res taka, ampak razkošje je kraljevsko. Lepa terasa z mizo in dvema ležalnikoma, čisto prava kuhinja, konkretna kopalnica s tuš kabino, klima, kar dva hladilnika, še ena miza in tri dvojne postelje. Pravzaprav je to apartma v šotorski preobleki. Hudo!!!

Na hitro smo razpakirali stvari in šli na sprehod do centra vasi. Sledilo je prvo spanje v šotoru in ni bilo slabo. Zbudili smo se v čudovit dan in se po zajtrku odpravili proti plaži. Voda zelo topla, voda ne globoka, nobene gužve, skratka enkratno. Seveda sem takoj poskusil SUP in je kar šlo. Prva vožnja je minila brez padcev in kako že rečejo naši sosedje »Sramote za sotor«. Izkoristili smo toplo vodo in se tri dni nismo nikamor premaknili, razen do centra, kjer imajo dobre pizze in sosednje vasi, kjer prodajajo ribe. Seveda, pa do fig, ki so na polno zorele. Tiste že malo rumene, na pogled malo izpite so najslajše. Ni govora, da bi šli mimo njih.

V torek sem že ob 6.00 odšel pogledat drugo stran Pašmana. Do tja vodi ozka, makadamska in kamnita pot, jaz pa z nobel avtom. Počasi sem se prebijal po ozki cesti in upal, da ne bo nikogar nasproti. Glede na to, da je bila rana ura, sem bil sam. Moral sem do konca, saj obrniti skoraj ni mogoče. Tako sem prispel v miren, zaprt zaliv, poln jadrnic. Seveda, oni že vejo kje je lepo in mirno. Stopil sem iz avta, da bi raziskal okolico, ko sem zaslišal močno grmenje, ki je prihajalo iz smeri Kornatov. Ojej! Naredil sem nekaj fotografij in po hitrem postopku nazaj po kamnih. Bil sem še ravno pravočasen, do šotora sva prispela skupaj z dežjem. Razvila se je prava nevihta z grmenjem. Tu se je pokazala še ena povezanost šotora z naravo, namreč grmenje je bilo v šotoru zelo pristno in popolnoma nič filtrirano. Nevihto smo doživeli kot da smo na prostem, a hkrati na suhem. Posebna izkušnja. Grmenje se je kar nadaljevalo, zato smo se še pred kosilom odločili, da gremo pogledat še na sosednji otok, Ugljan.

Odločitev je bila pravilna, saj tam sploh ni deževalo, tako, da smo se imeli prav lepo. Kosilo smo si privoščili v konobi Ugljan v istoimenskem kraju. Sicer se nismo odločili za ribe in morske sadeže, vendar je bila hrana odlična. Popoldne smo se vrnili k šotoru. Dež je ponehal, za kopanje se nismo odločili. Naslednji dan smo preizkusili veter, ki je kar lepo vlekel po krošnjah borovcev. Že bujenje s temi šumi je nekaj enkratnega. Kmalu smo ugotovili, da s kopanjem ne bo ta dan najbrž nič, zato smo se spet usedli v avto in šli v Preko. Aja, še prej smo se najedli svežih fig… V Preku smo se vkrcali v potniško ladjico, ki naj je v 15 minutah pripeljala v Zadar. Tam pa gužva, da ne moreš verjet. Stari del mesta je bil nabit s turisti. Bilo je kot v Babilonu, skoraj vsak je govoril drugače. Prehodili smo vse ulice, seveda edinstvene orgle in park. Zadar je res lep, če bi bilo malo manj gužve, bi bil še lepši. No, pač tako je. Popoldne smo se vrnili nazaj in upali na kopanje. Upanje je umrlo takoj, ko smo z nogo poskusili temperaturo vode. Mrzzzzlaaaaa! Če je prej imela voda slabih trideset stopinj, jih je bilo le še dobrih 20. Odločitev je bila soglasna, gremo na pijačo v center.

Mimogrede smo videli še zanimivost, ki nam je padla v oči. S tovornjakom cisterno so črpali vsebino greznic in na cisterni je pisalo ime podjetja : The shit company. Zelo direktno in nedvoumno, ni kaj. Ni možnosti, da bi si napačno predstavljal njihovo dejavnost.

Naslednji dan smo pa le zbrali pogum za kopanje. Pravzaprav ni bilo množine, le dvojina. Martina je šla počasi v vodo, jaz pa s pomola na glavo. Kar bo, pa bo. Čez kakih deset minut se telo le privadi na nove razmere in sploh ni hudo. Očitno so to spoznali tudi drugi in se podali v vodo. Bilo je kar nekaj vreščanja in vzdihovanja. Popoldne nam je bilo vode dovolj, zato smo se odpeljali v Tkon in s trajektom v Biograd na moru. Majhno mestece, ki pa ni naredilo dobrega vtisa. Ob obali restavracija pri restavracija, potem ulico višje vse polno trgovin z razno kramarijo, za njimi pa vse skupaj nič in prazno. Odločili smo se za restavracijo z navihano opremo in potem obiskali nekaj trgovinic. Čisto prazni se nismo vrnili nazaj na Pašman.
Tako se je približal zadnji dan našega dopusta, petek. Voda se je že segrela za kakšno stopinjo, zato smo izkoristili čas za plavanje, za nabiranje kreativnega materiala na plaži in za pogovor z lastnikom kampa. Možak je pravi svetovljan, celo delovno dobo je delal na križarki, tudi zato se je z njim prijetno pogovarjati.

Zvečer sem bil spet uspešen skladatelj, sledil je zadnji obisk centra z obvezno pijačo ter zadnje spanje v šotoru. Pravzaprav sem jaz več kot polovico noči prespal na terasi pred šotorom in užival v pogledu na nebo. Še bolj so uživali komarji, ki se že dolgo niso tako napili. Naj jim bo.

V soboto smo se kmalu po 7.00 uri odpravili proti domu. Pravzaprav mi je bilo že malo hudo za šotorom. Človek se ga kar navadi in mu postane všeč. Ko malo pomislim je prav super.
Sledila je še nekajurna vožnja po polni avtocesti in ob času kosila smo bili že doma. Pašman in šotor sta postala zanimiva dogodivščina in lep spomin.

Vi piace il racconto?

Condividitelo con i vostri amici.

Avviso sull'uso dei cookie web

Utilizziamo i cookie al fine di migliorare le funzionalità del sito, l’esperienza utente, la sicurezza, la regolarità di funzionamento e conteggio degli utenti sul sito.

I cookie necessari vengono usati per rendere il funzionamento del sito ottimale e altri tipi di cookie sono utilizzati per personalizzare i contenuti, gli annunci e analizzare le visite alle pagine del sito web.

Per altre informazioni si invita a leggere la nota sui cookie web, dove si precisa che un utente può sempre rifiutare i singoli cookie.