Primite se, v Vipavski dolini ste!

Vse naokoli kraška pokrajina, predel, z reko ujet med strmo hribovje, in ko začutite ostro burjo na svoji koži in iščete nekaj, česar bi se oprijeli, da vas burja ne odnese (200 km/h), potem ste zagotovo v dolini okusov ter burje. Ne enega ne drugega ne boste pozabili nikoli.

Burja – ni ovir

Mogoče res da na prvi pogled zgleda groba, nič kaj prijazna pokrajina, s polno kamenja, bodičastega grmičevja, sploh če se vanjo spustite s planote Nanos (najlepši razgledi). Ampak saj veste, kajne – ponavadi prav to, kar nam na prvi pogled ni všeč, nam nato zleze globoko pod kožo. In z Vipavsko dolino je enako. Najprej vas bodo popolnoma prevzeli tamkajšnji domačini – vedno nasmejani, vedno za besedo ali dve, takoj vam bodo ponudili nekaj za pod zob in seveda »deci rujnega« (tako pravijo v tem predelu Slovenije vinu). Vzeli vas bodo takoj za svoje. Takšni pač so. Trdoživi, a zelo srčni.

Ne glede na to, kje v Sloveniji se znajdete, so tri stvari, mimo katerih ne gre: narava, hrana in vino. Vipavska dolina po vegetaciji, podnebju ter izgledu pokrajine zelo »diši« po mediteranskem oziroma obmorskem podnebju. Res da nima morja, jo pa greje topel jadranski zrak, ki se privali vse od obale in počiva v tej dolini, kajti naprej ne more – planota Nanos je naravna meja med celinskim in primorskim podnebjem. 

Zato v dolini najdete fige, šparglje, ruj, nizko grmičevje, tudi kakšno palmo ob vaških dvorcih in vilah. Ko se v dolini obrnete proti planoti in gričevju, vidite polno vzdolžnih in vodoravnih, rahlo vijugastih črt – vinograde. Med njimi polno sadovnjakov breskev, marelic, sliv; zaselke, vasice. 

A nikakor vaš pogled ne bo šel mimo enega izmed gričev, kjer se nahaja eden najlepših podeželskih dvorcev v Sloveniji, dvorec Zemono, z vrhunsko restavracijo.